PO VRHUNSKI SEZONI, ŠE LITERARNI BONBONI

Drage dame in gospodje, cenjeni sodelavci in učenci, spoštovani starši in sopotniki; mimo vseh pečin in prekarnih šikan smo, s skupnimi močmi, zapeljali še eno luštno sezono. Veliko smo se smejali, preznojili tekstila za eno manjšo ilegalno šivalnico v Bangladešu, občasno jamrali in rohneli, na samem koncu pa le prišli skozi, živi in močnejši. Morda celo modrejši. Zdaj pa je prišel čas zasluženega poletnega odmora in z nekaj malega sreče, ste že v očesu kapitalističnega neurja in v viseči mreži počasi redčite nakopičeni kortizol s hladno pijačo. Ah, poletje! Za marsikoga čas za družinske vezi, za druge pa morda tudi čas poletnih treningov in kondicijske priprave. Kot nekdo, ki je izkusil že precej obojega, vas lahko pomirim, da verjetno nikoli ne boste povsem prepričani, kaj od tega dvojega je bolj naporno. Toda nekaj gotovo drži: oboje človeka na koncu izpolnjuje, kot malokaj drugega. Do vseh krajev, kamor se splača, ni bližnjic. Preden pa se dokončno potopimo v poletje, še nekaj tradicionalnih besed, ob koncu sezone, v zahvalo in obeležje vašega truda in zaupanja.

Letošnja sezona je prinesla mnoge vrhunske rezultate za naš klub. Nekatere, sploh članske uspehe, smo na naši strani in socialnih kričalih objavljali že sproti, a vseeno zaslužijo dodatno omembo. Badminton klub Ljubljana se je letos nesporno povrnil na vrh slovenskega članskega badmintona: februarja smo postali najuspešnejši klub na članskem državnem prvenstvu in nekaj mesecev kasneje osvojili tudi prvo slovensko badmintonsko ligo za sezono 25/26. Glavni akterji in nosilci tega žlahtnega vala so naši člani: Maj Poboljšaj, Blaž Smrkolj, Anja Jordan, Anja Blazina, Ariana Korent ter Zarja Žlebnik. Ni napuh, ampak preprosto dejstvo, pohvaliti se, da družabno-izobraževalno okolje našega kluba proizvaja take odlike. Omenjeni igralci drže seveda tudi glavne stebre trenutne slovenske reprezentance.

Mladinskim državnim prvenstvom naj namenim povsem svoj del tega sestavka, saj jih na naši strani še nismo obeležili. Konec vsake sezone naš klub že tradicionalno krona z najboljšimi uspehi, in po principu save the best for last, naši mladinci vsako pomlad pridno jurišajo.

Prvo na sporedu, kot vedno, je bilo državno prvenstvo do 19 let. Na instantgramu smo zapisali »zlato slovo mladosti«, saj je na tem prvenstvu zadnjič, kot mladinka na državnem nivoju, nastopila Anja Blazina. Pogosto izvenserijska - občasno morda celo izven zemeljska- igralka, ki je svoj prvi naslov do 19 let osvojila že leta nazaj, še kot igralka U15 – je svoje zadnje mladinsko DP zaključila v svojem slogu: s trojno krono. Osvojila je zlato v vseh disciplinah. V dvojicah je zaigrala s Tinkaro Alič, v mešanih pa s Timom Bregarjem. Čeprav se je pri Anji na tovrstne podvige še prelahko navaditi, se moramo temu vseeno upreti in vedno znova iskreno čestitati ter občutiti polno težo truda (in precizno sortirane DNK), ki stoji za takimi uspehi. Pri 19ki ne smemo mimo tudi odlične uvrstitve Zarje Žlebnik, ki je v ženskih dvojicah osvojila bron, v tandemu s Tito Strušnik.

V letošnji »sedemnajstici« lahko z odebeljenimi črkami zapišemo ime Martin Srebrnič. Martin je po dolgi in naporni sezoni, v kateri je skozi konstantno delo strmo napredoval in se na koncu tudi zasluženo uvrstil med tri najboljše singliste v državi. Osvojil je tretje mesto na državnem prvenstvu in se tja uvrstil tudi na jakostni lestvici. Pred njim ostaja zdaj le še skok v neznane vode stoodstotne predanosti treningom, če bi želel res izvedeti, kako daleč zadeva nese.

Na državnem prvenstvu do 15 let je sezono, na najlepši možen način, kronal Martin Knez Ogorelec, katerega letošnji kvalitativni preskok tudi ni ostal neopažen. V deških dvojicah je, z Aljažem Svečkom osvojil srebro. Sicer pa se je po lestvici strmo vzpel tudi med singlisti.

Vedno srečna trinajstica je, pravim hazarderjem, srečo prinesla tudi tokrat: čeprav si je naš prvi mladinski lopar Matic Knez Ogorelec morda želel še tisti kanček več, moramo nesporno sneti klobuk in se prikloniti dvema naslovoma državnega prvaka do 13 let. Matic je osvojil deške dvojice z Gašperjem Pušnikom ter mešane pare s Pio Krizmanič (Medvode). Po dolgi in lovorik prepolni sezoni, ki se je za Matica raztezala tudi prek Evrope, lahko našemu mlademu asu iz srca čestitamo.

Zadnje na sporedu pa je bilo, že junijsko, državno prvenstvo do 11 let. Tukaj so stavnice najbolje kazale naši Lari Hrovat, ki je letošnjo sezono zagrabila z resnostjo, ki daleč prekaša njenih deset pomladi. In sadovi dela so bili jasno vidni: naslov državne prvakinje v dvojicah, priigran v tandemu s Kim Pavčič ter še dve srebrni kolajni: med posameznicami ter v mešanih parih, z Maksom Skerbišem. Lara se je tako zavihtela v prestižno družbo Anje Blazine ter Matica Kneza Ogorelca, kot ena izmed najboljših mladincev našega kluba in pa seveda tudi v državi. Še bi lahko naštevali, skorajda v nedogled, a se nevarno približujemo točki, kjer se lastna hvala »pod mizo vala«. Naj bo dovolj.

Pred nedavnim sem prebral - pa ne na chatu - da v vesolju pravzaprav nič nikoli ne miruje. Vse se neprestano giblje, le hitreje ali počasneje, v relativnih orbitah glede na druga telesa. V osnovi to pomeni, da se naše vesolje, naš svet in pa tudi mi sami, vse do celičnega nivoja, nikoli ne ustavimo. Četudi bi si to včasih morda želeli. Smo zgolj plavalci v reki: lahko plavamo ali pa nas odnese. Po drugi strani pa je vse gibanje seveda le relativno: morda se nam včasih zdi, da stojimo, ker nekdo ali nekaj teče precej hitreje od nas. In včasih je to natanko tista brca v rit, ki jo rabimo, da tudi sami skočimo hitreje.

Ob zaključku tega sestavka torej odpiram tole temo, v premislek: čas leti, zavejte se tega.

Ker vse preveč pogosto sploh nismo v trenutku. Delamo nekaj, želimo biti drugje. Treniramo, a nas vaja ne zanima, ker nam pač ni ful všeč, čeprav potem med tekmo bentimo in si želimo, da nebi falili. Sedimo v šoli, ker pač moramo, a ne poslušamo, čeprav za vsakogar slej ko prej pride čas, ko postane znanje vsake vrste zlata vredno. Ali pa si morda vzamemo leto akademske pavze. In potem delamo tri stvari, vsako s tretjino procesne moči:  treniramo za olimpijske, zraven pa še malo kelnarimo ali pa popoldne kucamo excelke v družinski firmi, da konec meseca ostane kaj za sladoled. In pa seveda tudi zabava, bognedaj, ne sme izpasti. Vaških veselic pa (kruha in iger!!) kot gob po dežju.

Čas pa tiho iz žil curlja.

Nikomur ne želim govoriti, kaj naj počne. Daleč od tega. A nalijmo si čistega vina: z eno ritjo se dveh konjev naenkrat ne da jezditi. Če želite biti v nečem dobri, bo treba neko obdobje posvetiti zgolj eni stvari. Življenje je komaj dovolj dolgo, da postaneš dober v eni stvari. Zato le pazite, v čem boste postali dobri. Počnite, kar počnete tisti trenutek, s celim telesom in dušo. Tudi užitek je resno delo, če se ga lotiš znanstveno. Kot pavza med treningi. Resnemu delu, naj sledi resen počitek.

Zato želim lepe počitnice prav vsem. Internet je zame poleti sovražnik številka ena, a se bom potrudil, da splavam vsake toliko na površje po signal, če bi kdo rabil kak nasvet ali viber brco v rit. Drugače pa imejte se radi, tecite, plavajte, namažte se, ne pogovarjajte se preveč z roboti, sklec in trebušnjakov ženevska konvencija zaenkrat še ne prepoveduje, preberite še kaj drugega kot meni v pizzeriji, skratka: uporabljajte telo in glavo, kot to, kar je: najboljši aparat, ki ga boste kadarkoli dobili v dar.

Ciao ragazzi! Shadow ma vas rad.

Se vidimo v Savudriji.