Naši s kopico medalj iz Zagreba

Zagrebški turnir youth open v organizaciji tamkajšnjega kluba Max je ravno prav oddaljen in zaseden, da je upravičeno pritegnil nekaj najbolj ambicioznih mladih članov BK Ljubljana. Navsezgodaj zjutraj smo krenili na pot polni optimizma in ta se je še povečal, ko smo na meji deževne oblake pustili za seboj.

Pravzaprav nam je sonce sijalo ves čas tekmovanja, saj smo osvojili tri medalje in jih za las izgubili še nekaj, pri tem pa nismo napravili niti enega »podbačaja«. Vse, kar je bilo realno za dobiti, smo tudi dobili, zlasti Blaž pa je uspešno zagrenil življenje dvema velikima favoritoma; z zmagovalcem Madžarom Papaiem in branikovcem Lesničarjem je v drugem setu izgubil na razliko in s tem še enkrat dokazal, da je ob trdem in pametnem delu nad njim le nebo.

Simon se je skoraj uvrstil v izločilne boje, pri tem pa v nasprotju z dobro vpeljanimi navadami ohranil mirne živce, kar je osnovni pogoj za njegov nadaljnji napredek. Nasploh sta fanta prijetno presenetila z visoko borbeno moralo, saj sta tudi v paru proti prvima nosilcema do zadnje točke igrala tako, kot da gre za zlato kolajno.

Nike je v U – 13 (drugi so igrali v U – 15) začela slabo in je v skupini le s težavo upravičila vlogo nosilke. Drugi dan se je uspela zbrati in z lepo igro izboriti polfinale, kjer je proti orjaški Misirjevi odigrala na maksimumu svojih sposobnosti in favoritinji pošteno zagrenila življenje. Bronasti med posameznicami je dodala še srebro med pari, z medvodčanko Tajo Pipan pa nista bili daleč niti od najžlahtnejšega odličja.

Nike je uspelo vse tesne izide obrniti v svoj prid; da v najtežjih trenutkih odigraš najbolje, pa je – če me spomin in znanje ne varata – lastnost največjih šampionov!

Žal tega ne morem trditi za Kamo. Nad vsemi pričakovanji se je v skupini upirala zmagovalki turnirja Reki Madarasz in proti njej osvojila celo več točk (28) kot njena večna in boljša tekmica Petra Polanc. Je pa v izločilnih bojih proti Miji Čerjan pri 18:18  zabila dve žogici v mrežo in eno v avt in tu je bilo njenega odpora konec. Pravilneje rečeno se je borba spet razplamtela šele potem, ko je tekmica v drugem nizu pobegnila na neulovljivih 11:2.

Bolje ji je šlo skupaj s Petro Polanc v parih, kjer sta se brez težav prebili do finala, madžarskega zidu, sestavljenega iz dveh igralk prek meter osemdeset, pa nista uspeli preskočiti. Kljub temu sta bili z igro zadovoljni in sta se dogovorili za nadaljnje sodelovanje.

Vsi mladi igralci so se zgledno borili, si medsebojno pomagali in se vzpodbujali in tudi na njihovo vedenje z gospodom Brajkovičem ne moreva najti pripomb. Zato mi bo minuli vikend ostal v res lepem spominu in sem ga z veseljem pripravljen še kdaj ponoviti.

Jože Saje