Anja Blazina zmagovalka mednarodnega turnirja v Friedrichshafnu

Maj je mesec, ko je badmintonska sezona v BK Ljubljana na svojem tekmovalnem vrhuncu. Tako rekoč  vsak vikend poka na vseh frontah,  vršijo se zgodovinske bitke,  državna prvenstva - drame in trilerji, ki mojo mlado ekipo v silovitem tempu tako zavrtijo, da ko končno dočaka junij, le še obsedi in globoko zavzdihne nad vsem doživetim (in preživetim). Med vrhunce tovrstnih doživetij nedvomno sodi Friedrichshafen - mladinski turnir na evropski ravni, ki nas vsakoletno popelje v Nemčijo, da se postavimo ob bok še tuji konkurenci.  Na omenjeno mladinsko tekmovanje v  mestu, katerega ime me vsakič, ko ga črkujem, spomni zakaj sem v srednji šoli mrzil Nemščino, peljem svoje mladince že tradicionalno. Vedno se nam obeta obilo zabave in druženja, seveda pa tudi koristen vpogled v prihodnost evropskega badmintona in pa seveda realistična umestitev našega napredka v širših tekmovalnih krogih. In pa seveda odlično nemško pivo, ki skorajda nič ne vpliva na sposobnosti vožnje kombija, tudi če jih spiješ štiri ali pet. To zadnje je bila šala, preden koga po nepotrebnem položi možganska kap.  
Kot vsako leto, so tudi tokrat nekateri tekmovali v boljšem položaju, kot starejši v svoji starostni skupini, spet drugi pa so bili primorani izkušnje nabirati v težji vlogi mlajšega med bolj izkušenimi igralci. Tako pač je:  vsako leto se stvari spet zavrtijo in naslednje leto bomo igrali že v obrnjenih vlogah.  Letošnjo ekspedicijo so sestavljali:  Anja Blazina, Ariana Korent, Gašper in Peter Trobec, Gašper Debevec, Tim Tarik Bagislar, Andraž Plavčak ter Žan Luka Pavlin. Slednja sta se s konkurenco spopadla že v kategorijah U15 ter U17, mlajši pa so tekmovali v še do 11 in 13 let. Trenerska in support ekipa tokrat v reprezentančni postavi: Peter Seme ter Tine Trobec sta poskrbela, da je vse, od tekem pa do prevozov ter odličnih večerij na kampiranju, potekalo povsem gladko. Jaz pa sem bil zadolžen primarno za pokat vice.

In rezultati tudi letos niso izostali. Najbolj ponosni smo tokrat lahko na našo najmlajšo tekmovalko, tudi državno prvakinjo, Anjo Blazina, ki je tudi tokrat, korak za korakom, točko za točko, odpravila vsakogar, ki ji je stopil na pot. Pri kategoriji U11 me pogosto, s trenerskega stola, zaskrbi za ta mala bitja, ki stojijo povsem sama tam zunaj na (za njihov stas) ogromnem igrišču in se pogosto šibijo pod težo neznanskega pritiska tekmovalnih situacij, ki nastanejo v pomembnih tekmah; polfinala in finala velikih turnirjev, sodniki in povsem uradni postopki, predvsem pa občinstvo, ki zna tudi tukaj že kar naglas rjoveti ob uspehih in neuspehih svojih mladih upov. Tokrat pa so bile te skrbi, vpričo Anjine  ledene zbranosti  in neusahljive fizične zdržljivosti,  odveč. Z vsemi stresnimi situacijami se je spopadla povsem stoično, v žaru bitke je dosledno upoštevala moja navodila in z mirno roko vodila žogo prek mreže, dokler niso nasprotnice, v pomanjkanju idej, žogo preprosto poslale v avt ali mrežo. In tako je postala zmagovalka mladinskega turnirja v Friedrichshafnu. Čestitamo!

Med ostalimi uspehi omenimo še Anjino bronasto kolajno v kategoriji dekliških dvojic in pa uvrstitev Gašperja Trobca med osem najboljših. Gašper je tekmoval,  kot mlajši v svoji kategoriji, a je ne glede na to suvereno opravil z vsemi igralci v svoji skupini ter le za las zgrešil možnost za nastop v nedeljskem, polfinalu. Prav vsi moji igralci pa so zabeležili zmage, če že ne v samih tekmah pa venomer v boju z lastnimi strahovi in v naskoku novih obzorij. Za konec trener Matjaž dodaja, kot vedno, ponosen na svoje pernate samuraje:  z  vsemi ovirami - od kilometrskih razdalj ter kontinentalnih zajtrkov z odlično nemško kavo (ki po okusu zlahka deklasira katerokoli motorno olje) pa do trmastih nasprotnikov, ki kar niso in niso hoteli poslati žoge v avt, kljub temu, da je avta (procentualno) precej več, kot  igrišča...itn., smo se spopadli z železno voljo neupogljivih barbarskih plemen. Letos smo že odnesli nekaj žlahtnine, naslednjič pa bomo kombi tako napolnili s pokali, da nas bodo na meji zaprli, češ, da švercamo žlahtne kovine. Dajmo naši!

Športni pozdrav,

Matjaž