BK Ljubljana s sedmimi odličji na državnem prvenstvu do 11 in 17 let

Nov majski vikend in z njim tudi novo mladinsko državno prvenstvo. Na medvoškem parketu so se zavrtele generacije U11 ter U17, da vsem pokažejo, kdo je letos najzaslužnejši prestižnega naziva državnega prvaka. Z veseljem lahko poročam, da smo, po nekoliko bolj zadržani predstavi na nedavnem prvenstvu v Mariboru, tokrat pri BK Ljubljana razprli krila in pokazali, kaj znamo.

Začnimo tokrat s fanti. Maj Poboljšaj se je, po precej nihajoči sezoni, saj ga je pestila »odbojkarska« poškodba gležnja, uspel sestaviti pravočasno za zaključni izziv sezone in stvari postaviti na svoje mesto. V dokaj ugodnem žrebu so ga tokrat do polfinala ob poti čakale le t.i. »psihološke mine«, ki pa jih je Maj tokrat zelo odraslo in mirno prestopil. V polfinalu ga je čakal prvi nosilec Blaž Smrkolj, ki pa je bil prevelik zalogaj in tako je Maj državno prvenstvo zaključil na tretjem mestu. Med osem najboljših pa se je letos, z zelo zrelo in lepo igro, prebil tudi naš Ožbej Cesar, ki tokrat ni dopustil presenečenja nobenemu mlajšemu »lovcu na trofeje« in si tako priigral lepo uvrstitev za zaključek sezone – peto mesto na državnem prvenstvu. V kategoriji dvojic sta fanta združila moči in odigrala res lep turnir ter se prek dveh lepih bojev uvrstila v polfinale in s tem na zmagovalni oder. V polfinalu sta nudila več kot dostojen upor kasnejšima zmagovalcema turnirja Ivančič/Masten ter se tako okitila z bronasto kolajno.

Pri dekletih do 17 let pa smo tokrat videli preporod naše mladinske vrste, ki je prejšnji vikend še tičala v krempljih strahu pred lastnimi pričakovanji, tokrat pa sta se Anja Jordan in Zoja Novak teh spon otresli in zaigrali »v polnih HD barvah«. Anja  se je v singlu, po preboju iz skupine, odigrala revanšo proti finalistki DP U19, dve leti starejši Maruši Vračar, s katero je tesno izgubila pred tremi tedni na DP U19, v Mirni, a je tokrat uspela vodo speljati na svoj mlin. Z natančno in nepopustljivo igro je zdržala maratonsko tekmo in nasprotnici odvzela odločilni tretji set, ko je ta pri rezultatu 18:15 že mislila, da drži vse niti trdno v svojih rokah in tako, z uvrstitvijo v finale, pripravila vrhunsko presenečenje. V finalu je odigrala proti dve leti starejši Nike Brajkovič, ki se je izkazala za predvsem fizično precej močnejšo nasprotnico in morala nazadnje priznati premoč, a v vitrino bo lahko položila srebrno kolajno, ki ima tokrat nedvomno visoko zlat lesk.

Zoja in Anja pa sta potem vrhunsko predstavo nadaljevali še v igri dvojic. Prek polfinala proti starejšim nasprotnicam iz Maribora, Frank/Žuran, sta se dekleti uvrstili v finale in odigrali odlično ter povsem izenačeno proti Taji Pipan ter Maruši Vračar. V treh napetih setih smo spremljali boj ženskih dvojic, ki bi se prav zlahka lahko obrnil v katerokoli smer, a se je na samem koncu na žalost prevesil v prid izkušenejših tekmic in našima dvema bojevnicama prinesel naslov državnega podprvaka.

Kljub vsemu sta dekleti letos nekajkrat odigrali tekme dvojic tako, da se je jasno videlo, da gre za dve izjemno nadarjeni igralki, ki bosta v prihodnje (skupaj in posamezno) lahko še veliko dosegli.

Bero kolajn na najvišjem nivoju pa je tega dne, več kot enakovredno, dopolnil tudi družinski »team Blazina«. Anja in Jure Blazina sta najprej odigrala mešane dvojice in le za las, v treh izenačenih setih, izgubila proti kasnejšima zmagovalcema iz Lendave Koša/Peshekhonov ter tako dan začela z bronasto kolajno. Nadaljevalo se je v kategoriji posameznic, kjer je Anja, po letošnji brezhibni sezoni, dokaj pričakovano, brez večjih težav ugnala slovensko konkurenco in se zavihtela na vrh zmagovalnega odra. Za lep zaključek tekmovalnega dneva pa sta nato poskrbeli še s Tinkaro Alič, ko sta se v finalu državnega prvenstva Lendavskemu paru Koša/Litrop maščevali za nedavni poraz z zadnjega turnirja U11 in jima, z zmago v treh napetih setih, odvzeli naslov državnih prvakinj. Naša Anja Blazina se je tako pridružila Nike Brajkovič ter Jaki Ivančiču, ki so letos najvidneje krojili usodo državnega prvenstva, kot večkratni državni prvaki.

Kaj naj še rečem? Ni še teden dni tega, kar sem članek zaključil z mislijo o muhasti naravi vrhunskega športa. In res se je izkazalo natanko tako: še prehitro se stvari zasučejo in zato v športu morda največ velja vztrajnost. Te nenadne zasuke smemo včasih morda pripisati tudi promiskuitetni roki dame fortune, ki se enkrat smeje enemu, spet drugič pa se prikloni drugemu. Verjamem pa, da v ozadju kljub temu tiči neka precej manj spremenljiva resnica, ki se ne pusti motiti dnevni formi ali naključnim motnjam v signalu naših pogosto šibkih možganov in doseči to stopnjo, pomeni doseči odličnost.

Tokrat nam je to uspelo.

Iskrene čestitke vsem mojim varovancem,

Matjaž in ekipa BKL